V zadnjih dneh sem pogosto slišala »ti« sporočila in klic – »Pometi pred svojim pragom!«. Oba sporočila sta bila »ti sporočila«.

Kaj so pravzaprav »ti sporočila«? Takrat, ko sporočamo drugemu, naj se spremeni, naj postane drugačen, naj se drugače vede. Kadar govorimo o drugih, največ sporočamo o sebi, a se tega ne zavedamo. Gre pravzaprav za projekcijo, ko tisto,česar pri sebi ne maramo, ne sprejemamo, za kar menimo, da so naše negativne lastnosti, pripisujemo drugim. Projekcija nam pomaga, da sebe vidimo v boljši luči. Lastne bolečine, nepredelana čustva, prenesemo na druge in s tem tudi odgovornost. Kadar nas nekaj močno prizadene in se počutimo nesprejeti, neslišani, spregovorimo drugemu, kakšen je.

Zavedanje  o tem, kako vozimo svoje življenje in o tem, da smo za način vožnje, za vse večje ali manjše trke, sreče in nesreče, povzročitelji največkrat mi sami, zna biti močna pobuda za pot k spremembam, na bolj zavestno in zavedajočo se pot. To, kako vozimo skozi življenje je lepo ponazorjeno s primerom avta. Avto ima štiri kolesa, le na prva dva kolesa lahko vplivamo z obračanjem volana. Ta prva dva kolesa sta delovanje in misel. To, kaj bomo naredili (delovanje) kakšno odločitev bomo sprejeli in ji sledili, je odvisno od več dejavnikov, a vedno na koncu pridemo do vprašanja, kaj pravzaprav hočemo, kakšen rezultat želimo, kaj je končni cilj delovanja. Drugo kolo, na katerega v celoti lahko vplivamo so misli: ali bomo o nečemu, nekom, razmišljali pozitivno, kot življenjskemu izzivu ali pa kot kamnu ob cesti, ob katerega se bomo spotaknili, o kozarcu, ki je napol prazen ali napol poln. Avto pa ima štiri kolesa, tudi zadnja dva, na katera nimamo neposrednega vpliva, ta dva pa sta čustva in občutki. Ko je življenje smiselno, ustvarjalno, ko potujemo k izbranemu cilju, ko torej delujemo, smo polni volje do življenja, občutimo prijetne občutke in pozitivna čustva. Takrat pa, ko se predamo malodušju (notranje zamrznemo), občepimo na mestu in depresiramo (po Glasserju), je naše počutje črno, brezvoljno, občutimo tesnobo, žalost.

Ljudje, ki si predstavljajo, da je vse črno, moreče, brezizhodno, želijo pa se počutiti dobro, čutiti ugodje, pozitivna čustva, ne da bi zato nekaj v tej smeri tudi naredili, posežejo po bližnjici – odločijo se za zdravila, alkohol, droge. In na ta način dosežejo ugodje.

Velikokrat se srečam z moškimi in ženskami, ki se odločijo, da v »bob stezi« nočejo več voziti skozi življenje. Bob steza je zame sinonim nezavednega in občutka, da na sebe in lastne spremembe ne moremo vplivati. Že odločitev, da z nezadovoljstvom nočemo več živeti, je velika prelomnica, potem je na vrsti iskanje, na kakšen način priti do spremembe. Ko ta način vidimo pred seboj kot vizijo, pa je naslednji, nujni in najpogosteje boleč korak, stopiti na pot, za katero smo se odločili. Spominjam se dekleta, ki je reklo: »V mojem otroštvu in mladosti je bilo vse narobe. Želim si drugačnega življenja kot so ga imeli moji starši. Vse bi naredila, da bo bolje, saj vidim, da se nenehno spotikam ob demone svoje mladosti. Pripravljena sem slediti vsemu, kar boste rekli, le en pogoj imam – da ne boste brskali po mojem otroštvu, ker sem večino stvari komaj pozabila.« O, ko bi se to dalo! Ni rojstva brez bolečine in ni ponovnega rojstva brez bolečine!

Zadnjič mi ga je prijateljica povedala:  »Včeraj sva se z možem sprla. In še danes zjutraj je bilo doma turobno vzdušje, tišina je pritiskala name z vso močjo. Vprašala sem se, kakšen vikend si želim – tih, težak ali sproščen. V prsih me je vse bolelo. Vedela sem, kaj moram narediti. Ubesediti moram ponovno včerajšnjo situacijo, dati razumevanje njegovim občutkom. A ta korak res narediti, je bilo najtežje. Potem sem končno globoko vdihnila in nato rekla: »Včeraj ti je moralo biti pa zelo odveč priti po mene v službo.« In usul se je plaz, plaz obtožb v smislu, da bi to svojo željo lahko povedala že prejšnji dan in ne šele tik pred zdajci… itd, itd. Ta plaz besed je bil tisti, ki bi se mu najraje izognila, a sem vedela, da mora povedati, ubesediti včerajšnjo situacijo in poslušati njegovo stisko. No, in ko je povedal, se je vsa energija sprostila. Rekla sem še, da res razumem, da je v zadnjem trenutku zanj težko narediti stvari, ker ima rad, da so stvari predvidljive. In že v naslednjem trenutku je bilo vzdušje prijetno in vikend je minil v sproščenem vzdušju.«

Na misel mi je prišla prispodoba,  da je v naravi podobno. Pred nevihto je oblak težek, poln vode, teman, vse dokler ne spusti dežja, potem se nakopičena sila sprosti in največkrat posije sonce.

V življenju ni bližnjic ali bolje, ne prinesejo trajnega zadovoljstva. Biti prisoten v danem trenutku, zavedati se svojih čustev in čustev partnerja, soljudi, biti razumevajoč in razumljen pomeni, da smo kos izzivom, da smo pravi šoferji svojega avtomobila – imenovanega Življenje.