So spremembe res edina stalnica v življenju? To vprašanje se mi pojavlja, ker si vsi pogosto želimo sprememb, vendar takih, pri katerih sebe ne bi bilo potrebno spreminjati. In vendar smo edina oseba, na katero imamo resničen vpliv in ki jo v resnici lahko spreminjamo, le mi sami.

Težko nam je raziskovati sami sebe. Ne damo si dovolj časa za spoznavanje univerzalnih mehanizmov, ki stroj, imenovan človek, poganja naprej. Vse v naravi ima svoje zakonitosti, vsakega človeka pa naredi enkratnega to, kako so te zakonitosti prepletene v nas. In potem iščemo odgovore. Tudi v knjigah. A ni dovolj le prebrati knjigo, pomembno je globje pogledati vase. Ko se ob branju knjige porajajo slika za sliko, občutek za občutkom, dogodek za dogodkom, je priporočljivo, da aktivno, s pisanjem, utrinjamo na prebrano. S tem ujamemo bežne iskrice in preprečimo, da gredo mimo. Pomembno je, da te iskrice oblikujemo v besede in jih zapišemo. Zapis ostane kot dokument trenutka, do katerega se lahko vedno znova vrnemo. Zapis je že bolj aktiven pristop in z njim dosežemo globlji dostop do delov sebe. Tisti najbolj aktiven način pa je, podoživeti preteklo situacijo, jo osmisliti in jo preoblikovano vpeti v sedanji trenutek, sedanje odnose. Tako z izkušnjami iz preteklosti vplivamo na sedanjost.

Iskanje in doživljanje spremembe pogosto potrebuje sogovornika – prijatelja, ki empatično posluša, nas razume, ker je dobrohoten, ker stisko vidi širše, saj nas dobro pozna, in hkrati ni čustveno tako močno vpleten. Ali pa terapevta, ker pozna univerzalne zakonitosti in globlje mehanizme delovanja človeka,  je empatičen, pozna pa tudi tehnike, kako varno priti do doživetja iz preteklosti, mu dati veljavo, dati smisel in pomen preživetim stiskam ter pripeljati spoznano v sedanji trenutek. Terapevt vodi človeka v stiski do rešitve in pokaže, kako stopiti na pot spremembe.

Le s poznavanjem sebe, z aktivnim pristopom, vedoželnostjo in odprtostjo do vsega, kar prihaja na površje, v zavedno, za svoje življenje prevzamemo odgovornost.  Na neki točki tega raziskovanja, brskanja po sebi, svojih spominih, telesnih občutkih, vedno trčimo ob bolečino. In ker bolečine  ne maramo, se je izogibamo. Godi Keller je v članku Ko žabo treščiš v steno, se spremeni v princa (prebrala sem ga na FB), razmišljal: »V trenutku, ko prepoznamo problem in se z njim soočimo, se problem spremeni v priložnost.«

Cilj vsakega posameznika bi moral biti po mojem mnenju, da bi postali boljši ljudje, partnerji, starši, prijatelji.

Star kitajski pregovor pravi:

Slišal sem in sem pozabil,

videl sem in si zapomnil,

naredil sem in znam.