Danes sem popoldne zaspala v dnevni sobi. Ko je vanjo vstopil mož in videl, da spim, je z vso pozornostjo zaprl vrata, povsem tiho, da me ne bi zbudil. V sebi sem začutila ogromno hvaležnosti. Njegova gesta je meni pomenila, da mu je mar zame, da je do mene pozoren, da se potrudi zame. Morda bi bila za nekoga ta gesta samoumevna, zame je bila veliko več.

Koliko znamo v odnosu in tudi nasploh v življenju biti pozorni na te drobne stvari, ki delajo življenje bogato. Znamo biti hvaležni za dano življenje, za službo, za zdrave otroke, za……velike stvari Seveda vse to zasluži našo hvaležnost. A življenje sestavljajo tudi drobne pozornosti, ki dajejo višjo vrednost in kvaliteto našemu bivanju, še posebej v partnerstvu. Pozornosti so kot začimbe v hrani, iz dobrega naredijo boljše.

Smo optimisti ali pesimisti? Črnogledi ali ljudje z očali, ki  selekcionirajo informacije iz okolja in vidijo pretežno dobro v vseh in vsem? Čemu posvečamo več pozornosti – lepim ali slabim stvarem, ki se nam dogajajo. Sama prisegam na optimizem in morda zaradi tega včasih delujem naivno, a kaj je lepšega kot nasmehniti se človeku, ki gre mimo nas in je v naših očeh naredil nekaj lepega. Če smo pozorni na dobro – na lep nasmeh, na prepustitev prednosti drugi osebi, na drobno pozornost sodelavca, besedo podpore in zaupanja, bomo več tega tudi prejeli. Polepšajmo si dneve s pozornostjo in hvaležnostjo.

Poletje je in pred kratkim sem bila na morju. Majhni otroci so v vročini bolj vznemirjeni, nelagodno jim je, težje zaspijo. Bilo je vroče, dan se je nagibal v drugo polovico. Mimo mene je šel fant, star približno 12 let, ki je v naročju držal sestrico, mlajšo od enega leta in jo skušal umiriti. Ona se je privila k njemu, mu položila glavico na ramo in skozi varnost, ki jo je čutila, mirno opazovala okolico, že na pol v spanju. Ko sta šla mimo mene, sem fantu rekla, da je izreden bratec, ki res zna čutiti in potolažiti sestrico. Vrnil mi je nasmeh in iz izraza na obrazu sem razbrala, da to ve tudi on in je vesel da je tako. Mislim pa, da je bil tudi vesel tega, da sem to opazila. Deloval je ponosno in zaščitniško, nežno. Tudi to je bila zahvala/pohvala.

Na terapijah par v uvodu vedno vzpodbudim, da drug drugemu povesta, kaj je en partner naredil v zadnjem času, da se je drugi ob tem počutil ljubljenega. Koliko miline, topline, tudi zadrege, je ob iskanju odgovora. In koliko začudenja, nežnosti se sproži pri partnerju, ki zahvalo prejme. Mnogi se zahvale nekako branijo, češ da je to, kar so storili, nekaj samoumevnega, malenkost in so to naredili spontano. Šele, ko slišijo, kako se je drugega dejanje dotaknilo, se zavedo, kako pomemben prispevek je bilo to dejanje za odnos. V sebi odkrivajo, da so dobri, sprejeti ljubljeni. Oboji: tisti, ki dajo in tisti, ki sprejmejo.

V Imagu prisegamo na zavesten pogovor, zato ima tudi zahvaljevanje določeno obliko. Primer:

Ona: Ena stvar, ki si jo v preteklih 14 dneh naredil in za katero sem ti hvaležna je, da si mi  pridržal vrata, ko sva vstopala v trgovino.  Ko si to naredil, sem se počutila pomembna zate in sem bila vesela. In hvala ti za to.

On (zrcali, da res ponotranji to njeno zahvalo) : Praviš, da je ena stvar, za katero si mi v preteklih 14 dneh hvaležna ta, da sem ti pridržal vrata, ko sva vstopala v trgovino. In pravi še, da si se počutila, da si zame pomembna in si bila vesela. Zahvaljuješ se mi.

In potem obrnemo, da se partner zahvali njej za nekaj, kar je naredila.

Ta kratek dialog naredi mehko, nežno vzdušje, pomaga k premiku iz reakcije (spontan odziv, ki je največkrat rušilen) v namenskost (zavestna graditev lepega) in iz odmaknjenosti drug od drugega, v povezanost. S pomočjo dialoga se zmanjšajo odzivi, poveča se varnost ter posledično povezanost.

Nadomestimo kritiko, nerganje, očitke z izražanjem hvaležnosti.