KAKO SE POGOVARJAMO?

Pogovora se učimo skozi vse svoje življenje.

Ko sem opazovala svoje vnuke in njihove poskuse, ko so začenjali govoriti s prvimi besedami, pravzaprav najprej zlogi in kazanjem, mimiko, kretnjami, da bi prišli do prvih besed. Kako vzpodbujani so bili, kako smo jih res v celoti  poslušali, bili tam za njih, navdušeni nad njihovimi poskusi, željo, da bi jih res razumeli. Ti poskusi govora so ustvarili med nami nek intimen prostor, ki jim je omogočal, da so se povezali z nami, nekaj skozi besede, nekaj skozi druge oblike komunikacije.

Ko otrok v celoti spregovori, se zdi, da v svojem govoru uživa. In dobiva v skladu s tem različne odzive od okolice. Morda mu nekdo, zanj zelo pomemben reče, naj bo tiho, ker je prava klepetulja ali za povedano ne izrazi nobenega zanimanja. Drug otrok pa ima izkušnjo, da je pohvaljen, vzpodbujan.

Ti zgodnji odzivi in tisti, ki vplivajo na razvoj govorjenja v kasnejših letih, se odražajo v odraslosti. Tu so tudi še razlike med spoloma, ki so mnogokrat stereotipne, češ, da ženske več govorimo kot moški. Tudi raziskave potrjujejo (So jih delali moški?), da ženske uporabimo več besed v dnevu kot moški.

V partnerstvo prinesemo svoje značilnosti, izkušnje svojega dosedanjega življenja, torej tudi govora. Ko je partnerstvo živo, ko se počutimo varni in povezani, nam beseda bolj teče, lažje najdemo izraze, nit pogovora teče. Ko smo zaljubljeni, nam je pomembno, da imamo s partnerjem očesni stik, srkamo besede in izraze na obrazu.

Kadar čutimo, da nas oseba, s katero se pogovarjamo, posluša, pokaže zanimanje, smo svoj svet pripravljeni bolj odpreti, več povedati o sebi in svojem notranjem doživljanju.

Kako se gleda zaljubljen par v pogovoru?

Sedita si blizu drug drugega, govor je umirjen, gledata se v oči, s celotno mimiko obraza dasta drug drugemu vedeti, da »požirata« besede, vmes sogovornik pritrdi povedanemu s kimanjem glave, besedo potrditve govorečemu, nasmehom.

Kako izgleda  pogovor para, ki je v fazi boja za moč?

Predvsem zelo drugače kot prej! Govor je bolj dinamičen, glasnejši, prepričevalen, celo agresiven. Govorečega ne zanima odziv partnerja, želi hitro povedati vse, kar mu/ji leži na duši. Pripoveduje, kaj vse ni dobro na partnerju, kaj vse dela, da ga ali jo jezi. Izraža se s »ti« povedmi, obsoja, kritizira, žali, grozi, ne pusti drugemu do besede. In ko zlije ves srd na partnerja, se umakne in ne želi več komunicirati. Tak pogovor je izrazito enosmeren, monološki, ne išče rešitve dileme, spora. In je nezaveden. Na dan privre vse mogoče iz notranjosti, besede bruhajo kot slap. Oseba, ki govori, nikoli v takih situacijah ne govori o sebi, pač pa vedno o drugem.

Zavestni pogovor je vedno tudi dvogovor, dialog

V zavestnem pogovoru je pomembno, da povemo, kaj je v nas, kaj čutimo, kaj doživljamo. Pomembna nam je tudi povratna informacija našega partnerja, kako on ali ona doživlja isto situacijo.
Pogovor ustvari most med svetom enega in drugega partnerja.
Vseh problemov ni moč rešiti z dialogom, a noben problem se ne reši brez dialoga.
To je veščina, ki se jo moramo naučiti.

Na zavestni  pogovor se vedno pripravimo in ga partnerju najavimo. Če se partner ni v tistem trenutku pripravljen posvetiti pogovoru z nami, ima to le pozitivne posledice za oba.Tisti sprožilec, ki je v nas povzročil burni odziv, se mora nekoliko pomiriti, da lahko s treznejšo, mirnejšo glavo, spregovorimo o bistvu. Eden v paru, tisti, vznemirjen, mora dopustiti, da se »vroča juha« malo ohladi, in drugi v paru, ki bi bil z »vročim pogovorom« ogrožen, se mora pripraviti, da lahko empatično odpre svoje srce za poslušanje stiske drugega. To je osnovni predpogoj, da bo razgovor uspel, da bo pripeljal do večjega razumevanja med partnerjema. Partner, ki bo poslušal, bo za nekaj časav sebi utišal odgovore in poslušal partnerja in njegov pogled na situacijo, na njegove občutke.

Zavestni pogovor je prvenstveno namenjen in ga uporabimoza razreševanje konfliktov ali izražanje negativnih čustev, ko želimo biti slišani in razumljeni, ko se želimo pogovoriti o za nas pomembni stvari.

Da bi tak pogovor lahko resnično stekel, je pomembno, da se odgovorno pripravimo nanj in upoštevamo  nekaj pravil, ter s tem kar največ prispevamo k uspehu pogovora.

Tisti, ki bo govoril o svoji stiski, tisti, ki je zaprosil za pogovor, ima dolžnost, da govori le v prvi osebi ednine, torej o sebi, svojih občutkih in stiskah ob vedenju drugega partnerja. Ob tem uporablja kratke povedi in se drži le ene teme.
Drug partner, ki bo o stiski poslušal, bo čim bolj verodostojno zrcalil, naredil validacijo in na koncu empatijo.

Kaj je zrcaljenje?

To je način, kako pripovedovalcu na čim bolj verodostojen način v povratnem govoru povemo, kaj je povedal on sam, kaj smo slišali.

Tisti, ki sporočilo prejema, se uči, da je odprt, da zrcali v partnerjevem jeziku, v podobnem tonu in tistimi poudarki, ki jih je govoreči povedal.

Dokler veščine zrcaljenja ne osvojimo, se srečamo s kar nekaj pastmi:
–        Ne uporabljamo istih besed kot so bile izrečene. Eden od vzrokov je lahko, ker nam je tako tuje, kar je povedal podajalec sporočila,
–        Naše obrambe so tako velike, da se s povedanim nikakor ne moremo soočiti ali sprejeti.
–        Naš svet vrednot je tako različen, da »ne slišimo«, kar je povedal sogovornik. Naj to opišem na plastičnem primeru:

Zamislimo si mrežo. Skozi njo se preseje tisto, kar je v našem svetu vrednot, v našem dojemanju sveta, znotraj mreže pa vse tisto, kar nam je tuje, do česar čutimo odpor, ne želimo videti in vedeti.

Čudežno je, da je pomen besed, ki smo jih sami izrekli, drugačen, ko jih slišimo iz ust drugega. Besede dobijo drugačno težo. Kar smo povedali, vidimo iz druge perspektive, spremeni se zavedanje o vsebini. Mnogokrat se šele, ko slišimo lastne besede, globoko zavemo, kako nas neka stvar prizadene, kako intenzivno doživljamo.

Nekateri ljudje sovražijo lastno  zrcaljenje ali to da so zrcaljeni oni, saj vidijo tak način pogovora kot nenaraven in se počutijo kot papige. A zrcaljenje ima globok pomen in je nujno za razumevanje sveta drugega, ker ne dopušča površnosti.

Kaj je validacija?

Beseda validacija izhaja iz latinske besede validatio in pomeni priznanje ali potrditev veljavnosti (F.Verbinc, Sovar tujk, CZ Lj. 1989), torej pomeni, da nečemu damo veljavo, da ima doživljanje druge osebe za tisto osebo smisel,  da ima to pomen zagovorečega, ki drugače vidi ta svet. Zato naj bo ta validacija res živa, polna.  Pokaže nam, da je vsak človek svet zase, da ima vsak svojo resnico, ki pa je enako pomembna kot naša in ki jo spoštujemo, čeprav se tako zelo razlikuje od tistega, kar je nam blizu. Pomembna je resnica za partnerja! Dva človeka – dve resnici!
Ko začutimo, da nas je sogovornik razumel, se med dvema človekoma ustvarja zaupanje, bližina.

Validacija je morda najbolj nov pogled, pristop v pogovoru.

Primer:
Lahko te razumem, da si bil jezen, ko sem rekla, da nikoli ne pospraviš mize za sabo, kadar ješ. Predstavljam si, da si se počutil obdolžen po krivem. In kadar te kdo obdolži po krivem, odreagiraš z vpitjem. To ima smisel, ker sem res povedala zelo na splošno in te obsodila, da nikoli ne pospraviš mize. In verjamem, da te je to res razjezilo, ker vem, da je zate zelo pomembno, da je pospravljeno in to skoraj vedno tudi narediš.

Kaj je empatija?

Empatija pomeni, da se vživimo v občutke drugega. Da to lahko naredimo, ga/jo  moramo začutiti, prepoznati občutek na obrazu, v očeh, govorici telesa. Ko najdemo ta občutek, ga partnerju povemo. To naj bo le en občutek, eno čustvo.  In potem vedno preverimo, če se partner res počuti tako kot smo mi prepoznali. Prepoznavanje partnerjevih občutkov ima moč zdravljenja.
Ko se odvije celoten proces dialoga s partnerjem, ki si je ta dialog zaželel, vedno zamenjata vlogi, da tudi drugi partner o istem dogodku pove svoje doživljanje in drugi v paru dobi možnost vpogleda v njegov svet.

Je zavesten razgovor vedno mogoč?

V največ primerih je. Mogoč je celo pri zelo majhnih otrocih, ko pa mora biti zelo prilagojen, manj zahtevni moramo biti pri njihovem zrcaljenju, pozorni na to, da so naša sporočila, povedi, kratka in jasna, kar je za nas svojevrstna vaja.
S pogovorom se zmanjšajo burni odzivi in poveča se varnost ter posledično povezanost.