Otrokov notranji svet je zelo bogat, če le ima možnost, da ga razišče, če ima za ta vstop vase ustvarjene pogoje.

Pred  časom sem se peljala po vaški cesti. Deževalo je. Na dvorišču hiše je stal fantek z dežnikom in nepremično gledal v daljavo. Imel je umirjen, zadovoljen izraz na obrazu, deloval je nekoliko umaknjeno. A je bil še kako prisoten, prisoten je bil v sebi. V teh trenutkih je bil v stanju popolne zamaknjenosti, popolne koncentracije in občutenja sebe. Odrasli zase v takih stanjih rečemo, da meditiramo. Otrok ima naravno danost, da to stanje doseže ob določenih pogojih – ko ni motilcev v njegovi okolici.

Hrup televizorja, ki v domovih pogosto nadomešča pogovor, hitro menjavajoče se slike na ekranu, glasna glasba iz radia, prepiri in vpitje – vse to vdira v nežen svet otroka, ki za svoj zdrav razvoj potrebuje mirno okolje, odsotnost glasnih tonov.

Ta naravna koncentracija in umirjena notranjost je še kako pomembna kasneje, ko otrok prestopi šolski prag. Takrat dnevno življenje postane še bolj stresno, zahteve do otroka se povečajo.

Tega sem se zavedela ob enem od obiskov pri družini, ki je zelo »dinamična«. Glasno je igrala televizija, menjavanje slik je bilo boleče za oči. Glasba je bila glasna, pevka se je trudila, da bi bila še glasnejša, otroci so pa hoteli še preglasiti ves ta hrup, zato so vpili.

Otrok, ki živi v tej družini, ima »odločbo« (dodatna strokovna pomoč pri pouku), ker da ima slabo koncentracijo, je hiperaktiven. Sprašujem se, kako naj ne bo. Otroci, ki rastejo v takšnem okolju, zbranosti ne morejo razviti ob vseh motilcih okoli sebe. Njihovo pozornost nenehno motijo zunanji dejavniki. Potem je problem tudi v šoli, zmoti jih vsak hrup, šum, ko bi morali biti zbrani, zato postanejo v razredu moteči, manj uspešni. Ko sem tem staršem povedala, da za otroka ni primerno, da je prižgana TV, ker ne zmore niti odgovoriti na vprašanje, ki sem mu ga postavila, saj mu oči begajo na TV, je mati rekla, da ne gledajo TV pogosto. Kako naj verjamem, če televizije še ob mojem (službenem) obisku niso ugasnili !?

Ne morem si pomagati, da bi se ne spomnila svojega otroštva, ko je bilo le nekaj ur televizijskega programa dnevno, ko sta moja starša na TV sporedu obkrožila oddaje, ki jih bomo gledali in smo potem res gledali le tiste, potem pa ugasnili TV. In ko sem bila ob 19.30 obvezno v postelji še do mojega 13. leta

Potem pa sem »izsilila« gledanje večernega dnevnika, češ, da smo v šoli dobili nalogo, da vsakodnevno spremljamo dogajanje v državi in po svetu. No, saj smo to nalogo res dobili, a razumela sem novice le bolj malo. Pomembno mi je bilo, da sem šla spat »šele« ob 20.00. uri.

In v mojih časih, v prejšnjem stoletju, kaj stoletju, tisočletju, ko sem odraščala, smo imeli velik privilegij. VČASIH NAM JE BILO DOLGČAS. In iz tega dolgčasa so se porodile ustvarjalne igre, druženje, branje knjig, sprehod v naravo in – mnogo večja umirjenost.

Današnjim otrokom ni nikoli dolgčas. Ja, saj so naveličani, brezvoljni, a ta občutek hitro zapolnijo z migetajočimi se slikami, igricami ali begu na FB, kjer se vedno nekaj dogaja

Da bi bili umirjeni navzven, moramo nositi mir v sebi. Povrnimo otrokom otroštvo! Pravico imajo do odraščanja v harmoniji s sabo. Ugasnite TV, imejte dneve brez računalnikov. Pogovor morda ne bo stekel že prvi dan, takoj, naslednji »Dan brez medijev« pa bo že bolj povezovalen med družinskimi člani. Iluzija? Poskusite!