Zelo posplošeno rečeno na svetu živimo dve vrsti ljudi – tisti, ki so glasni, glavni, ki imajo vedno prav, ki preplavljajo druge, in tisti, ki so bolj umaknjeni, redko povzamejo glavno besedo, drugim pustijo njihov prav, njihovo dominanco.

Maksimajzerji. Maksi krilo prekrije celotni spodnji del telesa, človek maksimajzer pa prekrije, preplavi druge osebe, člane družine, prekrije jih, da jih skoraj ni videti. To so osebe, ki imajo vedno prav, ki se težko vživijo v svet drugega, ki na neskončne načine utemeljujejo svojo resnico. Njihove lastnosti so še, da so subjektivni, čustva sproščajo navzven in so nagnjeni k pretiravanju. To so osebe, ki govorijo strastno, so odprte, impulzivne v svojem delovanju in težko sprejemajo omejitve, meje med sabo in drugimi. V prizadevanju, da bi drugi sprejeli njihovo mnenje, njihov pogled na dogodek, na svet, delujejo agresivno. Osebe ob njih se počutijo spregledane, nepomembne, težko pridejo do besede. Kadar drugi ne sprejmejo njihovega pogleda, njihove razlage, so jezni, dolgo časa vztrajajo pri pojasnjevanju, utemeljujejo svoje argumente – in če jih sogovorniki še vedno ne sprejmejo, izberejo drugačno vedenje  npr. se umaknejo, postanejo pasivni, celo depresivni. Vsa ta silna moč in vera v svoj prav ugasneta, a le za kratek čas. Po preteku določenega časa se zopet znajdejo v istem začaranem krogu – nihanja med agresivnostjo in pasivnostjo.

Maksimajzerji se počutijo zelo nerazumljene nevredne, neslišane, nepomembne. Ne morejo verjeti, ne sprejmejo, da je svet drugih tako zelo drugačen, da imajo drugi drugačne vrednote, način razmišljanja, drugačne navade. Zato so s svojimi bližnjimi pogosto v konfliktih, najbolj s tistimi, ki imajo njim podobne lastnosti, ki imajo podobne želje – da bi bil njihov prav slišan, upoštevan, da bi jim dali dihati.

Oseba, ki navzven kaže manjšo potrebo po izražanju svojega mnenja, ki je manj strastna v zagovarjanju svojega pogleda na svet, je manj dinamična, čustev ne kaže navzven in jih skriva, je t.i. minimajzer. Svoje potrebe potlači, je zaprt vase in z drugimi deli le malo svoj notranji svet, doživljanje, razmišljanje. V svojem lastnem svetu je sam sebi zadosti. Svet umaknjenih oseb je tog, na svoj pasivno agresiven način poskušajo obvladovati svet okoli sebe, kontrolirati dogodke, ljudi, vedenje drugih. Vedenje teh oseb je obrambno, izključujoče za druge. Globoko v sebi imajo potrebo biti vredni, slišani pomembni za druge. Le njihov odziv na te temeljne potrebe (vsakega človeka) je drugačen.

Oseb, ki so na skrajnih mejah je malo, vsak človek ima več lastnosti ene ali druge od teh bolj črno belo naslikanih skrajnosti. Tako osebe, ki preplavljajo kot tiste, katerim osnovni način sobivanja je umaknjenost, se v svoji koži ne počutijo najbolje, saj so zaprti, omejeni le z lastno percepcijo. Tako enim kot drugim manjka empatija do soljudi. In oboji imajo pred sabo izziv za rast, za premikanje lastnih meja k bolj fleksibilnim.

Zelo pogosto se ljudje najdejo v parih, kjer je eden v paru preplavljujoč, drugi pa umaknjen.

Za partnerje, ki so preplavljujoči, je izziv že poslušati sogovornika do konca, ne da bi mu vpadali v besedo, zadržati svoj odziv, dokler ne sliši vsega, kar mu ima sogovornik povedati, kontrolirati telesno govorico (mimiko obraza, položaj telesa,..), ki naj bo sprejemajoča. Naslednji izziv pa je, sprejeti razlago in argumente govorečega. Ob tem ni potrebno, da se z njim strinja, pomembno je sprejetje, spoznanje, da obstaja poleg njegovega/njenega še drugačen pogled.

Nasprotno pa je za partnerja, ki se največkrat umakne, pomembno, da se počuti pozvan k temu, da pove svoje občutke, mnenje, da ga strpno poslušajo, da ve, da ima dovolj časa na voljo, da lahko spregovori. S tem se zmanjšajo občutki nerazumljenosti, nevrednosti, neslišanosti, nepomembnosti.

Rešitev je več strpnosti, več ljubezni – do sebe in partnerja in posledica bo, da bosta rasla oba.

Moja želja je, da bi sebe ljubili bolj in da bi imeli ljubezen za druge. In empatijo – zase in za druge. In radovednost – kakšen je drugi, kako razmišlja, kaj doživlja. Ko si radoveden, si povezan s partnerjem, s svetom. In ko si povezan, so občutki nerazumljenosti, nevrednosti, neslišanosti, nepomembnosti, le prehodni.