Med neprijetna čustva uvrščamo mnoga čustva. Jeza, bes. To čustvo je strašno ogrožajoče za vse, za tistega, ki jezo občuti in za tistega, ki je je deležen. Mnogi starši ne dovolijo otrokom izražati jeze. To čustvo ogroža njihov mir in varnost. Predstavljam si, da je bilo tudi njim kot otrokom nedovoljeno izražati jezo.

Neprijetna čustva na nek način vedno izrazimo, ali v dejanjih (razbijanje z vrati, trdo stopanje,…) ali v besedah. A v besedah redkeje, težje.

Da bi le spregovorili o njih!!! Že pogovor razbremeni, zmanjša težo neprijetnega čustva in omili energijo, ki jo nosi. Kako?  Namesto, da zaloputnemo z vrati, bi bilo bolj odraslo, bolj zavestno, da bi rekli: „Jezna sem, ker si naredil/a to pa to…“ Namesto, da vse popoldne kuhamo mulo, povemo, da nas je prizadelo, ko….Namesto, da se razjezimo, ker ogenj v peči ne zagori, povejmo, kaj je v resnici vzrok za našo žalost, razočaranje.

Če se teh čustev zavedamo in prepoznamo, kako rušilna so lahko v medsebojnih odnosih, se z njimi lažje spoprimemo. Možno pa je, da ne znamo izstopiti iz tega drvečega vlaka vse večje nestrpnosti, jeze, ki lahko porodi tudi agresijo v fizičnem smislu. Takrat potrebujemo pomoč.

V zavestnem partnerstvu, starševstvu se namesto za spontano izražanje razdirajočih čustev zavestno odločimo za obvladovanje. In spet smo pri že večkrat načeti temi – zavestnem pogovoru, ki je pot do obvladanosti.

Nikoli, ampak res nikoli ne odreagirajmo na prvo žogo – pri tem mislim tako na impulz v sebi kot na izziv, kadar nas je ali pa imamo občutek, da nas je, napadel partner in bi se želeli takoj odzvati. Že rimski pesnik Horacij je rekel: 

Naravno je, da v intimnem stiku s partnerjem in v družini pride tudi do jeze. Raziskave možganov in nevronskih poti v njih so pokazale, da jeza vzbudi še več jeze. Bolj ko jezo izražamo, bolj postaja jezen tisti, ki jo izraža kot tudi tisti, ki posluša, ki je „tarča“. Pred očmi imam sliko tobogana – ko se enkrat spustiš po njem, se je težko ustaviti, hitrost je čedalje večja, dokler se tobogan ne izteče. Če naredimo vzporednico z jezo, je takrat, ko smo v afektu, že prepozno.  Jeza in bes imata največkrat korenine v otroštvu. V sedanjem trenutku pa je škoda že narejena.

Torej, kako drugače?

Pari, ki želijo ustvariti v družini zase in za svoje otroke bolj varno okolje se glasno obvežejo, da bodo negativna čustva izražali tako, da se bodo o njih pogovarjali na zavesten način.(O tem si preberite več v prispevku o ZAVESTNEM POGOVORU.)

Tisto, kar je pomembno pri tem razgovoru je, da sta sogovornika drug do drugega spoštljiva, da se ne sramotita in se izogneta kritiki, da je tema pogovora le ena in da vsak govori v prvi osebi ednine, torej o sebi, svojih občutjih, svojem doživljanju.

Rezultat in končni cilj je občutek varnosti, razumevanja in empatije ter povezanosti.

Sprememba vedenja zahteva delo in še enkrat delo, in čas. In včasih pomoč strokovnjaka.