Kdaj občutite, da vas ima partner rad, da sta povezana? Na kakšen način vam izraža ljubezen, pripadnost? S čim vas razveseli? In kako vi pokažete, da ga imate radi?

Temu, na kakšen način na zunaj izkažemo, da nam je nekdo pomemben, da ga imamo radi, pravi Gary Chapman »jezik ljubezni«. On navaja pet jezikov ljubezni (tak je tudi naslov njegove knjige).Naj jih naštejem: dotik, posvečen čas, usluge, dajanje daril in pohvala, potrditev.

Kako prepoznamo naš jezil ljubezni? Če je naš jezik ljubezni posvečen čas, smo v devetih nebesih, če gremo s partnerjem nekam na sprehod, se pogovarjamo, igramo skupne igre.

Kadar nas razveseli pozornost v obliki darila – en bonbonček, ukradena vrtnica s sosedovega vrta ali knjiga, ki jo dobimo kar tako, tudi če nimamo rojstnega dne, vemo, da je naš jezik ljubezni – sprejemanje daril.

Za osebe, ki so se v primarni družini počutile spregledane, nevidne, neopažene in njihovo delo necenjeno, je pogosto njihov jezik prejemanje pohval. Pomembno jim je, da je njihovo delo in trud nekdo opazil, mu da potrditev zanj. Nič ni samoumevno! Za te ljudi to, da so opaženi, pomeni, da so ljubljenii. In potem se počutijo povezani.

Petra: Moj mož me nima rad! Nikoli me ne objame, nikoli se me ne dotakne. Nikoli me ne poboža po laseh. Sama se velikokrat stisnem k njemu, a vidim, da mu je neprijetno, da komaj čaka, da grem stran. Počutim se kot vsiljivka.

Primož: To stiskanje! Ko leživa v postelji, me hoče držati za roko. Stalno se me nekaj dotika, hoče objeme. Pravi, da se ne čuti ljubljeno. Kaj ni dovolj, da pozimi vsak dan prinesem drva, zakurim, da skrbim za avto, tudi njen, pokosim travo, ji prinesem zajtrk v posteljo?

Petra in Primož ne občutita, da se imata rada, da sta si pomembna, saj ljubezen drug drugemu izkazujeta vsak v svojem jeziku, na svoj način. Zato ima vsak od njiju občutek, da ni ljubljen. Kot bi eden govoril kitajsko in drugi špansko. Ne razumeta se. Petrin jezik ljubezni je dotik, Primožev pa sousluge.

Kanček teorije:Spet smo pri otroštvu! Tisti odrasli, katerih starši so se jih, ko so bili otroci, veliko dotikali in jim je bil ta dotik prijeten, so v tem prepoznali, da jih imajo starši radi, so dotik kot jezik ljubezni prevzeli za svojega. Tistim otrokom, ki so jih dotiki boleli – roka lahko udari in ne le boža! – so dotiki neprijetni, so kazen. Lahko pa dotikov v njihovi družini sploh niso poznali in so jim zato tuji, neprijetni tudi v odraslih intimnih odnosih. Ne dotikati se je prtljaga, dediščina, ki jo nosimo s seboj, zato nam je domača.

Kako prepoznamo partnerjev jezik ljubezni? Pravzaprav je zelo enostavno! Njegov jezik ljubezni je tisti, s katerim nam izraža ljubezen.

Nimamo le enega jezika ljubezni, vendar je eden tisti, ki je dominanteni.

Pomembno je poznati svoj in partnerjev glavni jezik ljubezni, ker tako lažje razumemo sebe in partnerja ter prepoznamo, kje je izvor očitkov, ki jih izrekamo drug drugemu, češ, nimaš me rad/a. In takrat, ko vemo, kaj je za drugega pomembno, lahko spregovorimo v njegovem/njenem jeziku.

Partnerstvo je dvosmerna cesta. Več kot v zavestnem partnerstvu dajemo, več dobimo. Pomembno je, da drug drugega slišimo, začutimo, izpolnjujemo potrebe drugega. To je prava, zrela ljubezen.