Družinska srečanja ob raznih praznovanjih so lahko vir veselja, zadovoljstva ali pa prostor za konflikte,  razčiščevanje in slabo voljo vseh udeležencev. In mislim, da si nihče od nas ne želi, da bi srečanje, ki ga načrtujemo, se ga veselimo in se zanj trudimo, zapustilo slabe posledice.

V naši družini imamo navado, da se skupaj dobimo ob praznovanjih rojstnih dni ter na velikonočnem zajtrku in ob božični večerji. Ob teh dogodkih, ki jih obeležujemo že več kot 20 let, se je dogajalo vse mogoče: cel spekter čustev, dogodkov, mejnikov, prepirov in lepih spominov. Da bi bilo teh slednjih kar največ in bi se srečanj ne zapomnili le po dobri hrani, sem v ta srečanja vnesla nekaj ritualov.

Božično obdarovanje

Na božični večer se pri nama z možem zbereta sinova in hčerkina družina. Vseh skupaj nas je sedaj že 11, včasih tudi kakšen več. Najprej je na vrsti kosilo ali zgodnja večerja. Pod drevo Božiček, še preden se vsi zberemo, položi vsa darila. Darila pod smrekico pričarajo posebno vzdušje, saj otroci neučakano pričakujejo obdarovanje in bi prehranjevanje najraje preskočili. Vendar nobena prošnja ne omaje odločitve odraslih, da je potrebno najprej pojesti.

S tem zavestno odrasli ustvarimo neko napetost, otroke poskušamo naučiti odložitve uresničitve želje in potrebe, ustvari se hrepenenje, ki se stopnjuje vse do začetka odpiranja daril. V današnjem instant času in takojšnjem zadovoljevanju želja, je to še posebej pomembno.

Seveda odrasli slišimo pritožbe, češ, da prepočasi jemo, da nalašč zavlačujemo ipd. A vse to daje dogodku še dodaten čar.

Naslednja stopnja je odpiranje daril. A tudi tukaj ne gre na hitro. Pri vsaki družini je Božiček pripravil za vsakega najmanj dve darili, darilci, tako da je kup pod drevescem velik. Vsak lahko naenkrat izbere le eno darilo. Z izbiro najprej začne najmlajši otrok, nato drugi najmlajši in tako naprej, vse do najstarejšega odraslega. V začetku nam še uspe, da vsi počakamo, da tisti, ki je darilo izbral, le tega odpre in ga vsi pogledamo ter se veselimo z obdarjencem. Ko pa se čas odpiranja daril daljša, se tega pravila vse manj držimo. Včasih odpiramo darila skoraj dve uri in koncentracija popušča. Koliko oči se ob odpiranju daril zasveti, koliko želja in hrepenenj se uresniči.

V veselje mi je, ker otroci že več mesecev prej spregovorijo o pričakovanju doživetja ob obdarovanju in povedo, da ta večer komaj čakajo.

Ob srečanjih pa lahko naredimo veliko tudi za to, da se med seboj povežemo. Možnosti za to je več. Lahko se zahvalimo svojim najbližjim, igramo Activity, družabne igre ali kaj drugega, kar je vsem v zadovoljstvo.

Kar cenim pri tebi v zadnjem letu, je….

Opazila sem, da si pogosto zapomnimo slabe, neprijetne dogodke, besede, dogajanja z našimi najbližjimi. Vem, lahko so nas ta dejanja prizadela in tisto, kar nas prizadene, se bolj usidra v naš spomin. Vendar s pogrevanjem slabega ne dosežemo boljšega izida, pač pa še več slabe volje in občutka v drugem, da je slab, nevreden, neljubljen, da ga nimamo radi.

Vsak človek pa ima obilico dobrih lastnosti, tistih, ki nam ogrejejo srce, tistih, ki nas navdušujejo.

Včasih menimo, da so samoumevne, da so majhne pozornosti, ki nam jih namenja, nekaj, kar nam pripada. S tem se ne morem strinjati, zato sem vpeljala ta ritual. Vsak na skupnem srečanju pove nekaj, kar pri drugem ceni, nekaj, česar se bo z veseljem spominjal. To, da res iz srca izrazimo svoj pozitiven spomin, zahteva več ali manj napora od posredovalca. Nič manj napora pa ni prihranjenega sprejemniku tega sporočila. Široko mora razpreti srce, da vase sprejme zahvalo, sporočilo, zakaj ga drugi ceni, zakaj torej ceni njega ali nekaj, kar je naredil. Nemalokrat smo presenečeni nad zahvalo, ker smo nekaj, kar smo naredili, že skoraj pozabili ali pa narejenemu nismo dali večjega pomena. Toda prejemnik je ob naši gesti začutil toplino, veselje, hvaležnost. In to velja, to ima vrednost.

Igranje igrice Activity

Pri igranju te igre (izberemo primerno stopnjo, da se igre lahko udeležijo vsi)  v navodilih najdemo več možnosti ugibanja – opisno z besedami, risanje in pantomima. Ker je v naši družini razpon starosti otrok od štirih let do 15 let, je najbolj uporaben način ugibanja s pantomimo. Mlajšim otrokom pomaga eden od odraslih, ki prebere oz. razloži nalogo na kartici. Vedno znova preseneča način izvedbe pojma, še zabavneje pa je, kakšne asociacije dobimo vsi, ki ugibamo. Dober učinek te igre je, da se nasmejimo, se počutimo povezani in vsak prispeva k dobremu vzdušju.

Družabne igre: spomin, človek ne jezi se, domino in še mnoge druge, bodo popestrile praznovanja in zimske večere, stkale močnejše vezi med odraslimi ali odraslimi in otroki.

Z besedami se ne da opisati, koliko smeha sproži skupno igranje. Naj se v spomin vtisnejo srečanja po dobrem, zanimivem, igrivem.

Želim vam, da bi tudi sami našli vam primeren način ustvarjanja skupnih, lepih družinskih spominov.