Ste že bili kdaj v kakšnem visokem zvoniku, kjer so se stopnice vzpenjale v krogih, v spiralah? Dokler niste prišli do vrha, se vam je večkrat zvrtelo v glavi, morda ste celo želeli odnehati, se vrniti na trdna tla? A ko ste prišli do vrha, je bilo vse nelagodje poplačano s prelepim razgledom!

Tudi v naših življenjih se dogaja podobno, pred nas se postavlja veliko ovir, izzivov, trpljenja. Kdaj začutimo potrebo, da začnemo kopati po sebi, ali kot se bolj pogosto reče želimo osebno rasti? Mnogokrat je to ob prelomnicah, v ciklih sedmih let – 35, 42, 49,… Takrat se obnovijo vse celice v telesu, na fizičnem nivoju se naredi velika sprememba, ki potisne zavedanje, da hočemo nekaj več, drugače, bolje – tudi na mentalnem, duhovnem nivoju. Ko se zaključi en krog ali bolje del spirale (hoja po stopnicah v stolpih ?!), želimo naprej.

Na tej novi poti je neverjetno veliko solz, dolgo zatajevane žalosti, da nismo bili sprejeti takšni kot smo, neizjokanih izgub, občutkov spregledanosti, nezaželenosti. Želja, da bi bili sprejeti takšni kot smo, v vseh svojih iskanjih, padcih, nepopolnostih – je univerzalna želja vsakega človeka, otroka in odraslega. Na poti spoznavanja in samospoznavanja se nam zgodi veliko uvidov, prebliskov, ki nas presenetijo, a hkrati postavijo stvari na svoje mesto. Uvid je predpogoj za odločitev, da želimo nekaj narediti drugače, vzeti življenje v svoje roke.

Do vrha stolpa pridemo na različne načine, z razločno hitrostjo, zato upoštevajmo sebe in bodimo prijazni do sebe. Vsak od nas potuje s sebi lastno hitrostjo do želenega cilja.