V 12 letih, odkar hodim po poti partnerske terapevtke, se je v terapevtski proces vključila že vrsta parov in posameznikov. Skušala bom potegniti rdečo nit med ljudmi, ki sem jih spoznala pri terapijah. Z nekaterimi od njih vzdržujem stike še vrsto let po končanih intenzivnih terapijah. V posebno čast pa mi je, da se mnogi vračajo, včasih le za en pogovor, da ponovno najdejo kompas v medsebojnih odnosih, da njihovemu partnerstvu dodajo novo, svežo kri, včasih za več zaporednih srečanj.

Simpatična se mi zdi ena izjava gospe: »Vaša »injekcija« traja nekaj dni, potem se spet vrneva v stare tirnice.« Ta injekcija v obliki terapije ustvari drugačno vzdušje, odpre ponovno spoznanje, kako pomembna je bližina, sprejemanje in dajanje v intimnem odnosu, drobne pozornosti, priznanje, da smo si pomembni, dajanje pohval, objem in poljub ob srečanju in poslavljanju vsak dan.

A preden v terapijah pride do omehčanja odnosov in do tega, da so sposobni drug drugemu dajati vso to pozornost in nežnost, je pot, dolga osem, deset srečanj.

V par se vedno povežemo osebe, ki imamo nasprotne si odzive v stiski. Eden v paru je tisti, ki »ves čas hodi za mano«, ki želi stalen kontakt, pozornost,… drugemu v paru pa je to odveč, potrebuje več osebnega prostora, več »miru«. Kolikokrat zaslišim, začutim ali zaslutim vzdih: »Ko bi se le partner/ka spremenil/a, potem bi mi bilo lažje!« A ta vzdih je nerealen, utopičen. Vedno znova v vseh odnosih pridemo do neizpodbitnega dejstva, da lahko (kako oguljena fraza!) spreminjamo le sebe. In bolečine, za katere si predstavljamo, da imajo vzrok v vedenju partnerja, so le odjek naših bolečin iz otroštva.

Ob vedenju partnerja, ki nas zaboli, se v telesu zbudijo že znani občutki. In ko jih skupaj s parom raziščemo, ugotovijo, da so jim znani iz odnosov v primarni družini. Morda gre za tesnoben občutek v prsih, za občutek nemira, težke gmote, ki leži nekje v telesu, teža v želodcu, oklep okoli telesa, ki ne da dihati. Manifestacij stisk skozi telesne občutke je veliko.

Ko oseba pride do teh spoznanj, ko se ponovno sooči s starimi bolečinami, šele takrat ima možnost ponovno vpogledati vanje, jih podoživeti in jih nazadnje pozdraviti, se od njih posloviti. To očiščenje lahko primerjamo s turom. Tur se zagnoji in ko hočemo, da nas neha boleti, moramo vso vsebino iztisniti. In to boli še bolj kot prej. Ko iztisnemo vsebino, pride olajšanje. Kadar pa pri tem nismo dovolj temeljiti, se vse nabiranje gnoja ponovi in sledi novo iztiskanje vsebine. Šele, ko je rana čista, mesto zaraste. Podobno je z duševnimi bolečinami. Slovo od daljnih bolečih spominov je včasih enkratno dejanje, kadar pa so stare zamere zelo zacementirane, je soočenj z bolečino več, a so vsakič znova manj boleče, dokler skoraj ne izzvenijo.

Tudi vsak dober terapevt v času izobraževanja, usposabljanja in po njem, dela na sebi in gre skozi ves proces soočenj s svojimi bolečinami in čiščenja le-teh. Ko sem v spominu ponovno prehodila pot, po kateri sem šla, občutke, ki sem jih doživljala, solze, ki so tekle v potokih, sem našla simpatično primerjavo, prispodobo z zvončki. Ob prvih vpogledih v svoje rane, bolečine, je v meni zvonil ogromen zvon. Ob nadaljnjih trkih ob bolečino pa vse manjši in manjši. In vendar mi še vedno, kadar znova dregnem v stare rane, zazvončklja zvonček, a je sedaj tako diskreten, da se mu le zahvalim za »opomin« in grem naprej.

Končni cilj vsake terapije je sprememba lastnega vedenja! Če tega ne storimo, vse ostaja enako. Bližnjic ni.