Zaljubljenost, ljubezen, občutek neizpolnjenosti, žalosti, ločitev…. Statistika govori, da se v današnjem času vsak tretji par razveže, loči pa se mnogo več parov. Zakaj? So pari v današnjem času res tako drugačni kot so bili v času naših starih staršev, staršev? So pričakovanja partnerjev tako drugačna kot nekdaj?  Kakšne so razlike med nekdaj in danes? Naj jih naštejem le nekaj. Nekdaj je pare združevalo  skupno delo, ekonomska odvisnost žene od moža, dogovorjene poroke, poroke zaradi premoženja (združevanje premoženja neveste in ženina, odhod deklet iz družin, kjer je bilo še veliko lačnih ust,…).

In danes? Danes se sklepajo poroke praviloma iz ljubezni. Partnerja se zaljubita in »skočita« v partnerstvo. Zaljubljenost je, kot pravi Jette Simon,  prevara narave, katere edini cilj je obnova, nadaljevanje vrste. In tu ni nič romantičnega. Razočarani? Kaj je pravzaprav zaljubljenost, zakaj se zaljubimo in v koga? Gre za naključje? Kje pa! Naš notranji kompas išče zelo določeno osebo z zelo določenimi lastnostmi.

Preteklost opredeljuje sedanjost

Slika osebe, ki jo želimo za partnerja/partnerko,  se oblikuje že mnogo prej, pravzaprav skozi vse otroštvo in mladostništvo. Ta slika se oblikuje v primarni družini, z opazovanjem  staršev in vsega kar sta delala, govorila, kako sta si (ali ne) izkazovala naklonjenost in ljubezen in kako sta se vedla, ko je bil konflikt, kako sta se vedla do otroka, koliko  se je otrok počutil sprejet takšen kot je. Biti sprejet takšen kot si, je največje hrepenenje vsakega človeka!  

V družini se naučimo, kaj je ljubezen in kako se kaže v vsakdanjem življenju. In naučimo se tudi, kako prebroditi težke trenutke ali kako iz njih zbežati (npr.ločitev).

Izoblikovali smo si stališče, kakšni bomo,  ali ne bomo, v lastnem partnerstvu. Skozi vse preteklo življenje smo torej sestavljali mozaik lastnosti, vedenj, prepričanj,… bodočega partnerja. Vedenja staršev so bila včasih ljubeča, negujoča, podpirajoča, včasih pa boleča in so sprožila občutke spregledaosti, neslišanosti, nesprejetosti. Nekatera vedenja so nam bila ljuba, ob njih smo bili srečni, druga so nas bolela, ranila. Težji občutki, bolečine se globlje vtisnejo v nezavedno človeka. S temi slikami v našem notranjem svetu, ki se jih ne zavedamo, opazujemo osebe nasprotnega spola in iščemo drugo polovico, tisto, ki nas bo izpolnila. Pregovor:  Nasprotja se privlačijo, ni iz trte izvit! Česar mi nimamo, nas v prvem obdobju pri partnerju privlači, kasneje pa povzroča težave.

Slika partnerja v notranjem svetu

V obdobju, ko se odločamo za partnerstvo, je slika dokaj natančno izdelana in menimo, da vemo, kaj si želimo. Ne zavedamo se, da izbirajo bodočega partnerja naše slikice, naše nezavedno. In to nezavedno izbere osebo, ki ima lastnosti, ki so nam bile pri starših všeč, še bolj pa tiste, ki so v nas pustile brazgotine. V zaljubljenosti narava hoče, da spregledamo pri partnerju tiste lastnosti, ki nam niso všeč, ki nas bolijo, zato občutke, signale, da nekdo ni za nas, racionaliziramo, zminimaliziramo, se slepimo, da se bo partner že še spremenil (ali da ga bomo mi spremenili!?). Skratka, partnerja vidimo skozi rožnata očala. Vse to je iluzija! In ko se ta iluzija o idealnem partnerju in idealnem skupnem življenju začne rušiti, smo že globoko v odnosu, največkrat so tu že tudi otroci, ustvarjanje materialne osnove za družino (stanovanje, hiša,…).

Beg iz odnosa

Med partnerjema se začenjajo nezadovoljstva, razočaranja, občutki nesrečnosti, neizpolnjenih sanj. Partnerja drug drugega poskušata spreminjati po svoji podobi, ki sta jo vsaj idealistično videla drug v drugem v obdobju zaljubljenosti, čeprav so bile to najpogosteje le slike, ki jih je en partner  projiciral v drugega in z resnično osebo niso imele nobene prave povezave. Ti poskusi spreminjanja trajajo kar nekaj časa, dokler eden ne obupa, začne »bežati« iz odnosa, ki tako zelo boli in zanemarja partnerja, morda celo poišče drugega. Po nekaj letih brezupnih poskusov, da bi se počutil/a dobro – se odloči za ločitev ali razvezo ( če sta bila poročena).

Partnerska zveza potrebuje nego

Dejstvo je, da moramo partnerstvo, tako kot vse drugo, negovati. Bi rože uspevale, če jih ne bi zalivali, presajali, skrbeli zanje? Bi nam avto služil dolga leta, če ne bi poskrbeli za bencin, redne obiske pri mehaniku? Koliko ur porabimo za nego avta in koliko za odnos s partnerjem? Smešno vprašanje? Odgovorite si pošteno!

Kaj torej lahko naredimo, da bi bil odnos zadovoljujoč, če ne že srečen. Škarje in platno ima vsak v svojih rokah. Vsi predlogi, ki jih navajam,  so v stilu vprašanja:  Kaj lahko jaz naredim za partnerja in najin dober odnos, namesto, kaj lahko partner naredi zame.

Nekaj predlogov v razmislek:  

• spreminjajmo sebe, namesto partnerja
• ohranjajmo navade, rituale iz obdobja zaljubljenosti
• v odnos vnesimo presenečenja, ki so partnerju ljuba
• spoznajmo partnerjev jezik ljubezni (po Chapmanu: Pet jezikov ljubezni – priporočam v branje)
• rezervirajmo si čas le za partnerja (obisk kina, skupna večerja, izlet v dvoje, večerna savna,…)
• skupni hobiji, dejavnosti
• zavestno poslušajmo partnerja (to pomeni, da ga slišimo, kaj nam pripoveduje, namesto da branimo ali celo vsiljujemo svoj pogled na svet, dogodek,…). Več o tej temi v članku Kako se pogovarjamo
• opazimo, kaj je bilo lepega, dobrega v dnevu in se partnerju zahvalimo za to

Za ohranitev družine, partnerstva, zakona je potrebno nenehno delo. Srečno!