Odnosi v primarni družini

Družina je v svetu vsakega otroka (in odraslega) zelo pomembna. To, kako smo odraščali, v kakšnem splošnem in čustvenem vzdušju, s kakšnimi vzpodbudami ali ovirami, s kakšnimi vrednotami in prepričanji naših staršev, nas je oblikovalo za vse življenje. Medsebojni odnos med staršema v nas vtisne vzorec, kaj je »normalno«. Z vsemi podatki, ki smo jih sproti, vsak dan srkali vase, z občutki, čustvi, mislimi in dejanji, smo si izoblikovali mozaik in z njim odšli v svet, si poiskali svojega življenjskega partnerja. Po tej notranji podobi oblikujemo tudi svoje lastne družine.

Odraščanje je pomembno obdobje za vsakega mladostnika in to, kako ga starši in mladostnik preplujejo, ustvari pomemben temelj za vse nadaljnje življenje. V tem obdobju se pogosto pretrgajo vezi, pogosto nismo dovolj opremljeni z veščinami in ne znamo stkati poti med svetovi odraslih in odraščajočih otrok. V procesu otroštva in odraščanja na razvoj celosti močno vplivajo kaznovalna sporočila staršev, njihove prepovedi. Zaradi njih otrok ne razvije vseh potencialov v sebi. Kljub temu, da so starši vzgajali najbolje, kar so znali in zmogli, v otroštvu niso mogli vedno optimalno zadovoljiti potreb otroka, zato smo kot odrasli ranjeni in se počutimo kot da nam nekaj manjka.

Komunikacija

Medsebojna komunikacija v družini pogosto ni takšna, da bi vsak od članov lahko izrazil, kaj čuti, misli, doživlja, kakšne so želje, potrebe. Otrok si želi biti ljubljen s strani staršev in to je osnovno vodilo njegovega vedenja, oblikovanja njegovih preživetvenih pristopov. Otroci se, da bi to ljubezen dobili, vedejo na več načinov. Dva osnovna načina sta, da se ob zahtevah staršev umaknejo v svoj svet ali pa nenehno zahtevajo, se izpostavljajo (»grešni kozel«), da bi bili videni. Zelo težko uvidijo in ubesedijo, zakaj je njihovo vedenje takšno.  Na omenjena načina in vrsto drugih prilagoditvenih načinov, delujejo iz notranje potrebe po sprejetosti in ljubezni.

Hrepenenje po sprejetosti

In tako ostane mnogo lepega (pohval, želja) in težkega (zamer) neizrečenih. Te neizrečene vsebine pa nosijo v sebi ogromno energije, energije ki ima potrebo, da se izrazi. Ker nimamo besed, da bi jih izrazili, delujemo na različne, pogosto razdiralne načine – nasproti staršem ali sebi. Do staršev smo kot odrasli lahko sovražni, jih kritiziramo ali prekinemo stike z njimi. Včasih si lahko zelo prizadevamo, da bi se pred njimi vedli na njim všečen način, da bi dobili želeno potrditev, sprejetost, ljubezen, a smo vedno znova ranjeni, imamo občutek, da nas ne slišijo, nas nimajo radi, nas zanemarjajo in celo sovražijo. Kakršnokoli je že naše vedenje, ne dobimo želenega.

Kadar so med starši in njihovimi otroki neizrečene želje, hrepenenja, večje ali manjše skrivnosti, to veže nase mnogo energije, ki odnos blokira, ga dela nepristnega. Zaradi te zamrznjene energije ostaja za vsakdanje sobivanje, veselje in razreševanje težav manj volje, pripravljenosti.

Razčiščevanje

Zelo pogosto pride v nekem obdobju življenja spoznanje in močna želja po pogovoru s starši, želja, da bi povedali tisto, kar je do tedaj neizrečeno in kot težko breme nosimo na ramenih. Občutek dobimo, da bi razgovor razbremenil odnos, s katerim nismo zadovoljni. A kadarkoli začnemo z njimi pogovor, se ujamemo v staro zanko – zmanjka besed, preplavijo nas čustva, zapletemo se v staro mrežo, stara obtoževanja – in ostanemo na istem, z jezo in zamero zapustimo prizorišče pogovora – mi ali naši starši.

Strah pred ranjenostjo

Vzroki so na obeh straneh enaki. Eden od njih je strah, da bi se razkrili in bili posledično zaradi nerazumevanja sogovornika, prizadeti. Drugi vzrok je, da se nikakor ne počutimo varni v razgovoru o temah, o katerih smo se že tolikokrat pogovarjali in vedno na novo odšli nerazumljeni, neslišani.

Globlji vzrok, da je temu tako, je da nas v razgovoru preplavijo čustva, slabi občutki iz preteklosti. V Imagu temu rečemo, da delujemo iz nezavednega, iz potisnjenega v nezavedno, iz »starih možganov«, v katerih je zapisana celotna naša zgodovina, od prenatalnega obdobja dalje, nekateri menijo, da celotna zgodovina človeškega razvoja, »kolektivno nezavedno« (C.G. Jung)

Rešitev: zavestni pogovor

Razgovora o tako občutljivih temah se je zato potrebno lotiti na zelo subtilen, občutljiv  način. Zelo pomaga, če sledimo strukturi, vzorcu pripravljenih vprašanj in dosledno vztrajamo pri eni temi, pri enem konkretnem vprašanju. Zelo tudi pomaga naravnanost k dobremu, k pozitivnemu. V mislih nenehno imejmo odločitev, da je cilj tega razgovora boljše razumevanje in boljši odnosi.

Priprava        

Pomembno je, da se na takšen razgovor pripravimo. V razgovoru lahko sodelujeta en starš in mladostnik, več članov družine ali kar celotna (primarna) družina. Udeleženci pogovora najprej vsak zase zapišejo odgovore na vodena vprašanja na papirju. V času priprave  razmislijo, kaj bodo povedali in se poglobijo vase, v odnose, ki so jim pomembni.

Pri tej pripravi je zelo pomembno, da zapišemo nekatere osnovne točke, o katerih želimo spregovoriti, tisto, kar je za nas pomembno in kar bi res radi, da bi naši starši slišali (če so pobudnik za razgovor otroci) oz. tisto, kar bi res želeli, da bi slišali naši otroci (če so pobudnik za razgovor starši). Vsi udeleženci razgovora pripravijo odgovore na vsa vprašanja, vsak sam zase.

V pripravi na razgovor poiščemo v skupnem življenju tisto, kar nam je bilo všeč, za kar smo drug drugemu hvaležni. Če bi v razgovoru začeli z vsem tistim, kar nam ni všeč, kar je v bilo v našem svetu nesprejemljivo, grozno, bi se razgovor končal po že znanem scenariju.  Prepričana sem, da vsak od nas lahko najde nekaj dobrega v drugem.

Ker pa je ali je bilo v družini včasih tudi težko, ko smo se morda počutili spregledani, nepomembni, neželeni, zgodile so se stvari, ki so nas ranile, z »jaz sporočili« povemo tudi, kaj je to bilo. (Zelo me je bolelo, ko si ti naredil….Takrat, ko si me pretepel, sem se počutil ……….).  V katerikoli komunikaciji je pomembno, da sporočamo iz sebe in temu pravimo »jaz sporočila«. Kadar govorimo iz svojega notranjega sveta, osebe, na katero je naslovljena naša bolečina, ne kritiziramo. Kritika je ena od stvari, ki je razdiralna za vsak odnos (poleg umika, napada, izražanja prezira, opravičevanja, izgovorov).

In potem razmislimo, kaj bi želeli, da bi se v odnosih spremenilo, kakšen odnos si želimo. Velikokrat so te želje usmerjene ravno v tisto, kar smo kot otroci pogrešali – da bi nas res videli, da bi jim bilo pomembno kako smo, kaj razmišljamo, kako čutimo, da bi nam povedali, da nas imajo radi.

In potem drug drugemu ponudimo roko in povemo, kakšen bo naš prispevek k spremembi. Torej se ne sprašujete, kaj lahko član družine naredi za vas, ampak, kaj vi lahko naredite za vajin/vaš boljši odnos.

Razgovor pa zaključimo z mislijo, kar cenimo danes v odnosih med družinskimi člani (da se mesečno srečujemo na družinskih kosilih, da skupaj proslavljamo rojstne dneve, da gremo enkrat mesečno na skupni izlet v naravo, da si pišemo iz dopusta razglednice, da se zahvalimo za lepo doživetje,…)

Zavestni razgovor

Takemu razgovoru pravimo zavestni razgovor, kar pomeni, da so se vsi udeleženci pogovora slišali in bodo slišani, da bodo spoznali svet drugega in drugemu dovolili, da bo vstopil v njihovega, naučili se bodo priznavati različnosti, razumeti drugega in razvili sposobnost vživetja v svet drugega. Na ta način bodo sami zrasli v celovitejše osebnosti. Biti odrasel pomeni sprejemati in razumeti različnosti med ljudmi, člani družine.

Vseh problemov se ne da rešiti s pogovorom, vendar se nobenega ne da rešiti brez dobrega pogovora. Pogovor ustvari most med enim in drugim(i) udeleženci v pogovoru.

Varnost

Kadar so odnosi med družinskimi člani zelo razrahljani, napeti, konfliktni, kljub temu pa obstaja pripravljenost, da bi nekaj spremenili in dosegli večjo kvaliteto odnosa,  pogosto potrebujejo neko tretjo osebo, ki v razgovoru pomaga, da se ustvari varno vzdušje, da vodi od točke do točke, da nežno ustavi tistega govorečega, ki ga je ponovno preplavilo nezavedno v njem. Kadar so rane zelo hude, kadar gre za dolgo zatajevanje, je potrebna pomoč terapevta – za izpeljavo razgovora ali za očiščenje globljih ran posameznika.

Pomen razgovora

Zakaj je tako pomembno, da ta razgovor s starši naredimo? Zato, ker ta svoja hrepenenja nosimo tudi v svoje družine, ki jih ustvarimo in vplivajo na sedanje odnose. Ko svoje stiske člani ubesedijo na varen način, je pol dela že narejenega, sprosti se ozračje in se vsi vpleteni spet uglasijo z novim zaupanjem drug v drugega.

Vsem članom družine in vsakemu posameznemu članu je sedaj slika o željah in pričakovanjih drugih jasna, situacija postane transparentna. Vsakdo ve, kaj je za drugega pomembno, kje so njegove močne točke, kje lahko podpre drugega člana, kaj lahko naredi za boljše vzdušje.

In s to popotnico zadihajo s polnimi pljuči – v primarni družini in družini, ki jo ustvarijo sami.